Stiropor – čisto novi ljubljanski festival

Statistika: dva tedna, osem dogodkov, osem lokacij, več kot štirideset nastopajočih, ena kompilacija. Na ploščadi SEM, v Gali Hali, KCŠju, Tiffanyju, Monoklu, Channelu Zero, Bikofeju in Urban Roofu se bo zvrstil kupček tujih zanimivosti in domačih junakov. Od razmajanih kitarskih rifov do čudaške elektronike. Od midi kontrolerjev do koncertnih klavirjev. Od mladih in plahih laptop gazer-jev do samozavestnih starih prdcev. Najprej je treba omeniti črnega narcisista, resnega zajebanta Dean Blunt, ki je lani izdal album (leta pri spletni reviji FACT Magazine) The Redeemer. Prihaja tudi sirski pevec Omar Souleyman, ki je osvojil prestižne festivale “nove” glasbe, njegov prvenec pa je produciral Four Tet. Pa prvoborec svežih basovskih odvodov Om Unit, ki je nedavno posnel EP za kult nalomljenih ritmov Metalheadz. In prvovrstna pevka in producentka r&b-jevskega elektro minimalizma Jessy Lanza, protagonistka založbe Hyperdub Records. Pa eklektična nemška didžejka, rezidentka Golden pudla Helena Hauff. Naveza Leon Vynehalla in A1 Basslinea s projektom houserskih melodik in tehnoidnega drajva Laszlo Dancehall. Nenazadnje prihajata tudi Visionist, ki je grime spet postavil na mapo razburljive klubske glasbe in samosvoji beatmaker-vokalist-tolkalec Mo Kolours s svojimi povsem organskimi mantrami. In prihajakompilacija Stiropor Vol.1, presek muzike didžejev in producentov, ki predstavljajo košček zgodbe lokala Bi Ko Fe. – Stiropor is a multifunctional chunk of polystyrene: it’s a collective, a club night, but first it will introduce itself as a record label and a festival. A festival of contemporary music taking place during two weeks this June. 8 events, more than 40 performers. In its first edition it will host a diverse and utmost ambicious program: from loose guitar riffs to quirky electronics. From midi controllers to grand pianos. From young and shy laptop gazers to confident old farts.

Izvajalci

Dean Blunt

 

Črni narcisist, ki je znan po potegavščinah, ki jih zganja v intervjujih. In po tem, da ima vedno ob sebi rad brata. Tudi na nastopih. Ki je pred časom skupaj z Ingo Copeland tvoril nadvse popularni eksperimentalni dvojec Hype Williams. Naveza, ki se je rada pačila in hecala: da sta izdajala glasbo tako, da sta USB ključke vtaknila v jabolka in jih prodajala v Brixtonu. Da sta frenda newyorškega raperja Cam'rona. Da se je Inga probala prebiti v žensko ekipo kluba Arsenal. Da so Deana ujeli, ko je kradel rakune nagačevalcem in da se je pridružil Nation of Islamu. Da posluša izključno glasbo skupine Oasis. Eno je le jasno: Dean Blunt sedaj samostojno nadaljuje s sivo lo-fi namešanko eksperimentale, soula, spoken worda, r&b-ja, ... Njegov album The Redeemer je bil lani proglašen za nič manj kot album leta pri spletni reviji FACT. Blunt je politično angažiran in hkrati nekorekten, zadnje čase pa nastopa s pravim pravcatim bendom.

 

 

 

Omar Souleyman

 

Omar Souleyman – sirski pevec, ki je s svojim pouličnim shaabi zvokom dvigal razpoloženje na porokah po vsem Bližnjem vzhodu, je isti zvok s svojimi razvpitimi nočnimi festivalskimi nastopi pripeljal na Zahod in osvojil prestižne festivale nove glasbe – od barcelonskih Sonar in Primavera Sound do Glastonburyja in Pitchfork festivala. Lani je Omar je končno posnel album – Wenu Wenu je po treh kompilacijah in koncertnem posnetku prvi album, ki je nastal v studiu, produciral pa ga je sloviti elektronski producent Kieran Hebden (Four Tet).

 

 

 

Jessy Lanza

 

Kanadska učiteljica glasbe, ki je študirala jazz in klavir, a s prvovrstno mešanico r&b-ja in elektronike prepričala face pri trendseterski založbi Hyperdub. Tam je lani izšel njen prvenec Pull My Hair Back s senzualnim hitom Kathy Lee. Plošček je bil deležen resnejših hvalospevov, pri Resident Advisorju pa celo proglašen za eno od plošč leta. Mlada pevka sedaj nastopa po referenčnih festivalih elektronike. Sama, opremljena z laptopom, parimi sintetizatorji in efekt pedali. Drzen minimalizem.

 

 

Om Unit

 

Om Unit je veteran londonske scene. Še ne tako dolgo nazaj se ga spomnimo pod imenom 2Tall, ko je tesaril hiphoperske beate in se kalil v piflarskem turntablizmu. In potem pa se je leta 2010 vse spremenilo. 2Tall je skočil na vlak lokalnih basovskih trendov in postal Om Unit. Kar se je izkazalo za zadetek v polno. Izoblikoval je lasten zvok, ki se vrti nekje med 160 in 170 udarcev na minuto, kar ni naključje, ampak svojevrsten poklon tradiciji jungla. Slog promovira preko svoje založbe Cosmic Bridge, kjer se kalijo tudi drugi, mlajši producenti. Doletela ga je čast, da je nedavno izdal EP pri kultu Metalheadz, konec lanskega leta pa je okronal nadvse uspešno leto z albumom Threads.

 

 

Mo Kolours

 

Pol mavricijski, pol britanski producent, vokalist in tolkalist Joseph Deenmamode, bolj znan kot Mo Kolours, je enakomerno nanizal najprej trilogijo malih plošč in sedaj še samonaslovljeni prvenec. Štiri leta, štirje ploščki. Umestimo ga lahko v družbo žanrsko razmetanega londonskega podzemlja, katerega stičišče pomeni os od njegove založbe One-Handed do še ene lokalne nišne mini inštitucije First World. Gre za druščino izvajalcev, kot so Paul White, kidkanevil in Al Dobson Jr., ki je tudi Josephov sostanovalec. In hkrati Mo Koloursa ne moremo umestiti nikamor. Njegova glasba je povsem samosvoja, izdelek domačega nizkotehnološkega brkljanja. Izdelek poigravanja z raznimi tolkali, od takih bolj pričakovanih, do precej eksotičnih. Najpogosteje gre za nepretenciozne mantre, skupke doma posnetih repetitivnih ritmičnih zank z minimalnimi melodičnimi dodatki. In seveda Josephovim glasom. Organski samotar.

 

 

 

Visionist

 

Londonski mladinec Louis Carnell je predvidljivo odraščal ob zvokih lokalnega hita grime-a. A kmalu je, tudi ker je pogrešal občutek skupnosti na vse bolj mainstreamovski sceni, začel odkrivati nove zvoke dubstepa, housa in juke-a. Tako je nastal Visionist. Pojavil se je leta 2011 z izjemno ritmično produkcijo, ki izstopa tudi po svoji preprostosti. Carnell je nekoč priznal, da večino komadov naredi v Frooty Loopsih v štirih, petih urah. Visionist je v veliki meri odgovoren za nekakšen revival grime-a. Od ambientalnih abstrakcij do nabasiranih bengerjev. S tehniko hitrega nametavanja komadov. Grime kot se šika.

 

 

 

Laszlo Dancehall

 

Leon Vynehall je brightonski glas novega house-a, ki zna v didžejevskih nastopih zaviti tudi v smeri retro slogov. A1 Bassline je nekoliko trši junak techno in bass namešank, ki jim sam pravi "warehouse". Skupaj sta Laszlo Dancehall, kombinatorika houserskih melodik in tehnoidnega drajva. Za pasom imata le dve izdaji za založbo ManMakeMusic George-a Fitzgeralda, pa ju že kličejo in hvalijo z vseh strani. Dvojna doza "hip" klubskega trenda.

 

 

Helena Hauff

 

Hauffova Helena je podtalni seal of approval prejela kot rezidentka majhnega, umazanega in notoričnega hamburškega kluba Golden Pudl, kjer s trdo roko nadaljuje tradicijo eklektičnih nemških didžejevskih klasikov. Tam je postala najljubša didžejka Actressa, ki jo je povabil na splavitev svojega zadnjega albuma, čemur so sledili miksi za neizbežna Boiler Room in Resident Advisor. Helena je z lanskim prvencem Actio Reactio raztegnila acid, electro in techno, njen retrofuturizem pa sta med drugimi opazila tudi Guy Tavares (Bunker) in detroitski mladec Kyle Hall. Pričakujte adidaske, bulerje in usnje...

 

 

 

Las Kellies

 

Bend trojček punc iz Buenos Airesa, ki imajo za pasom tri albume. Zvok garaže z vplivi duba in post punka. Lingvistična paša za ušesa, saj imajo besedila v španščini, angleščini, nemščini, japonščini, portugalščini, katalonščini in francoščini.

 

 

 

Jimmy Barka Experience

 

Jimmy Barka Experience je projekt treh veteranov slovenske glasbene scene (bobnarja Marjana Stanića in didžejev Bakta in Borke), ki se že od samih začetkov trudijo zveneti kot bend, kot trio, ki se odmika od ideje instrumentacije na didžejevsko podlago. Rezultat je kolaž raznovrstne godbe od funka, brejkov, afra pa vse tja do eksploatacije balkana in rocka. Na koncu pridemo do hektične mešanice in divje, toda ubrane vožnje od Peruja do Bakuja.