Marco Carola
Biography
Marco Carola se je za glasbo zanimal že kot otrok. Sprva je svoj smisel za ritem uglaševal na bobnih, pri petnajstih pa jih je že zamenjal za svoje prve gramofone. V zlati dobi italijanskega housea se je hitro naučil vrtenja in skladanja te nove zvrsti glasbe, vendar pa je leta 1993 skupaj z nekaj somišljeniki kot so Gaetano Parisio, Davide Squillace in Random Noize začel iskati nove načine izražanja v klubski glasbi. Začela se je njegova tranzicija v techno. Še isto leto je začel opremljati svoj studio in kmalu je že produciral svoje prve komade in pridobival na ugledu v ‘tehnološkem’ podzemlju. Svoje komade je kmalu začel izdajati (med drugim tudi pri priznani založbi Masters at Work) in hitro opazil, da je pisanje glasbe za tuje založbe velikokrat umetniško zelo omejujoče delo. V ta namen je leta 1996 ustanovil svojo prvo (da, kasneje je ustanovil še tri) založbo Design Music, ki je postala prva italijanska založba, ki se je osredotočila izključno na tehno glasbo. Leta ’98 je v Italiji ustanovil še založbo 1000, ki se specializirala za promocijo mladih in novih talentov. Obe sta doživeli izreden uspeh in Marco se je kmalu znašel za gramofoni tudi v tujini.
Kot se spodobi za nekoga, ki producira tehno glasbo, se je Marco Carola 1998 preselil v Frankfurt, tam ustanovil še dve založbi (Question in Zenit), prišel pa je tudi v stik s slovito booking agencijo Svena Vaetha – Cocoon in izdal svoj prvi album Fokus. S svojo tehniko mešanja glasbe na treh gramofonih je na številnih turnejah obšel že ves svet, kot stalen gost pa se pojavlja v najznamenitejših klubih kot so Liquid Room (Tokio), The End (London), Tresor (Berlin), Orbit (Sheffield), Rex (Pariz), Zouk (Singapur) in na večjih prireditvah ko to Love Parade, 2 Tribes, I Love Techno, Borealis, Sonar ipd.
V začetku leta 2001 se je preselil v London, kjer je izdal svoj drugi albim Open System, ki odpira nova obzorja tehno glasbe in podaja Marcovo vizijo tehna kot celotne elektronske izkušnje.
Sam pravi, da njegov posel postaja vse težji. “Publika je vse manj pripravljena se pustiti zapeljati v drugačno smer od pričakovane. Vprašati se moraš, ali imaš kot umetnik svojo lastno integriteto. Po mojem bi moral umetnik publiko izobraževati, ji odpirati oči, današnji didžeji pa se večinoma trudijo, da bi ji na vsak način ustregli. Tudi če to vidiš v Angliji, se mi zdi, da je to tipična italijanska mentaliteta, kar odgovarja na vprašanje, zakaj je zadnje čase v Italiji tako malo nove glasbe. Kako se lako razvijaš če se trudiš ustreči drugim?”
