THE YOUNG GODS (Švica), HEMENDEX (Hrvaška)

V soorganizaciji Kina Šiška in Channel Zero k nam zopet prihajajo švicarski bogovi industrial rocka. Odlična nova plošča »Everybody Knows«, ki je uradno izšla 23.11. 2010, in suverena odrska kondicija še vedno mladih bogov sta garancija za ponovno polnokrvno koncertno doživetje!

Pričakovali bi, da bo zasedbo The Young Gods 20 let po tem, ko je nastala, preostala rock scena dohitela, vendar se je ta, kot bi se bala 21. stoletja, pravzaprav vrnila v retro, kič, neokonzervativno, v korporativni faksimile. The Young Gods so tako naprednejši kot kdajkoli. Franz Treichler se je že v začetku osemdesetih naveličal konvencionalnega rocka, imenovanega ‘new wave'. Bil je izvrsten, klasično izobražen kitarist, vendar je odložil inštrument in se raje posvetil povsem novi napravi na trgu – samplerju. Ko se je leta 1985 v Švici (ki je tudi domovina še enih avantgardnih pionirjev – dadaistov) oblikovala zasedba The Young Gods, samplerji še niso bili splošno znani. Vseeno so v naslednjem letu preplavili pop glasbo kot vir kontroverznosti in fascinacije nad tehnologijo, saj so omogočili izkoriščanje zgodovine popa in rocka. A še vedno je večina umetnikov samplerje uporabljala moreče nefuturistično – za nekakšno utrujeno ironično “citiranje” klasičnih zvokov in ritmov izpod rok starih veteranov, kot so James Brown in Led Zeppelin, kot bi hoteli povedati, da ni pod soncem nič novega, da ni v rocku mogoče narediti nič drugega, kot se nanašati na minulo zlato dobo. The Young Gods nikakor niso zapadli v takšno malodušje. Samplerje so uporabljali radikalno drugače – za preoblikovanje in iskanje novega navdiha v rocku, kar so dosegli z reciklažo mrtve snovi in snovanjem novih oblik, svežega zagona. Člani zasedbe so bili: Franz Treichler (vokal), Cesare Pizzi (sampler), Frank Bagnoud (bobni), kar je bilo za tedanji čas nepredstavljivo. Tako sicer njihov uvodni rafal “Envoyé” zveni kot tipična silovita rock glasba, vendar ob natančnejšem poslušanju ugotovimo, da gre za proizvod avtomatskih loopov in ne ročno odigranih riffov. Dobili smo novo, modernistično različico rocka, ki je genialen, umeten, sposoben zategovanja in popuščanja, bledenja in bleščanja, razpadanja in ponovnega sestavljanja, in to na način, ki ga tradicionalni punkovski ali metalski kitaristi niso poznali. Takšen je tudi zadnji poskus zasedbe The Young Gods v ambientalni glasbi z njihove najnovejše plošče Music For Artificial Clouds, na kateri predstavljajo svoje hubblovske vizije izmišljenega onostranstva. Njihova ambientalna glasba ni pomirjujoče newagevsko dremanje v kopeli, niti ni “narava” nekaj, čemur bi se pasivno prepustili, kot bi kinkali v čolnu. Ko so se The Young Gods pojavili pred 20 leti, so pokazali, da veličina ni v tem, da mrtva dejstva o stvareh sprejmeš takšna, kot so, ampak da jih uporabiš, da “naravno” s pomočjo naprav ukrivljaš, “umetno” formiraš in preoblikuješ v ideale, ki jih postavlja domišljija. Naj s tem početjem še dolgo nadaljujejo.

www.myspace.com/theyounggods