Motovunski filmski festival (hrvaško Motovunski filmski festival) je filmski festival v mestecu Motovun v hrvaški Istri. Prvič so ga priredili leta 1999. Posvečen je filmom nastalim v majhnih in neodvisnih produkcijah iz celega sveta. Po navadi poteka 5 do 6 dni pozno julija ali zgodaj avgusta. Na festivalu ni rdeče preproge in glamurja. Filme prikazujejo na odprtem, ozke mestne ulice v času festivala živijo 24 ur, ni protokola ali salona VIP. Na začetku je imel netekmovalni značaj, z leti pa je število nagrad rastlo. Čeprav izjemne, nagrade in nagrajevanja nikoli v celoti niso prevzele ta festival.

URADNA STRAN

http://www.motovunfilmfestival.com/

MLADINA o Motovunskem Film Festu leta 2003

Filmsko šminkerski Woodstock

Motovunski filmski festival je mnogo več kot samo suho projiciranje filmov na platna. Gre predvsem za druženje tistih, ki radi gledajo filme, tistih, ki jih ustvarjajo, ter predvsem tistih, ki radi veliko in dobro žurirajo.

Iztok Klemenčič  |  Mladina 31  |  8. 8. 2003

Motovunski filmski festival, letos že peti po vrsti, je verjetno edini tovrstni festival na svetu, kjer organizatorji vljudno naprošajo filmofile, predvsem pa žurofile vseh vrst, da naj za božjo voljo ne prihajajo tja, če nimajo namena gledati filmov. Poziv umetniškega direktorja festivala Rajka Grlića, že na tiskovni konferenci v Pulju pred začetkom dogajanja, naj tisti, ki jih zanima zgolj zabava, ostanejo doma, zato letos ni presenetil nikogar več. Ljudi, ki množično romajo v mestece na vrhu hriba sredi celinske Istre, je pač postalo preveč. Kako ne, saj že nekaj let po ustnem, pa tudi pisnem izročilu velja, da je v Motovunu mega žur. Res je, da je tudi veliko dobrih in odličnih, znanih in še neznanih filmov ter razno raznih osebkov, ki v filmskem svetu nekaj pomenijo, kljub temu pa naj bi bili skupni imenovalec ali pa presek vsega večdnevnega dogajanja prav rajanje in mimohodi obiskovalk in obiskovalcev v trendi oblačilcih, ki ponavadi trajajo od zore do zore, pa tja do naslednje zore in tako naprej do konca, ko se vsi zadovoljni in utrujeni spokajo domov.

Prvi postanek pred vdorom v oblegano mestece na vrhu hriba, ki se je že kopalo v rdečici zahajajočega sonca, je bil v hotelu v Istarskih Toplicah, kjer nas je v sobici poleg daljinca čakal tudi izvod Svetega pisma, točneje Nove zaveze. Hotel, ki je remek delo socialistične arhitekture, je praktično edino spodobno prenočišče v bližnji okolici, če seveda ne prespiš v kampu ob vznožju, v velikem šotoru, kamor lahko položiš svojo spalko ali pač zakinkaš v svojem ali avtu kakšnega dobrega človeka. Hotel v starem delu mesta na vrhu ter "sobe Zimmer frei", ki jih tudi ni bog ve veliko, seveda niso proste, so pač zasedene za največje face in tiste, ki jih rezervirajo vsaj pol leta vnaprej. Tudi na prevoz z lastnim avtomobilom tja gor v center dogajanja lahko mirne volje pozabiš, razen če ne gre za res največje eminence. Edino malce večje parkirišče ob vznožju je rezervirano za tiste, ki nekaj pomenijo. Mednje organizatorji štejejo tudi novinarje, in kot se spodobi, posebne goste festivala, ki svojo pomembnost razkazujejo s press ali guest plastificiranimi kartončki, z modnimi trakci na klipsno, ovešenimi okrog vratu. In že teh je ogromno. Kasta nepomembnih, če se hoče izogniti kaznim, ki jih vestni policisti za brisalce zatikajo ali pa kar sproti kasirajo vsem tistim, ki parkirajo ob cesti, mora parkirati še nekaj kilometrov stran na travniku, od koder pa je tako ali tako organiziran dokaj reden prevoz z avtobusi. Ker smo bili še novinci in zategadelj še nismo bili okiteni s kartončki za pomembneže, parking je bil že jasno zaseden, se lahko zahvalimo nekajminutnemu Denisovemu najedanju redarjev, da so nas stlačili v nabito parkirišče. Od tam naprej, če so ti nožice toliko ljube, da se ti jih ne da že takoj utruditi s hojo po neštetih stopnicah, pa vozijo avtobusi, ki bi jih mirno lahko stlačili v kakšen muzej prevoznih sredstev. Sicer je res, da niso delovali na paro, je pa bilo resnično večkrat slišati, da bi jih mirne volje lahko posodili za snemanje drugega dela filma Ko to tamo peva. Vendar nič hujšega, vsak, ki se mu ni dalo hoditi, je varno in zanesljivo, predvsem pa živ in zdrav prišel na vrh in od tam tudi v dolino. Morda so eni čakali dalj, drugi manj, vendar brez prevoza ni ostal prav nihče, saj so avtobusi vozili 24 ur na dan.Tudi plačevanje kart za avtobus bi lahko mirne volje stlačili v kader kultnega Šijanovega filma, saj so, kot so povedali tisti, ki so v Motovun pripotovali že prej, eni plačevali karto po šest, drugi po deset kun, tretji pa so se vozakali zastonj. Odvisno od situacije in dobre volje voznika.

Šminkofilmofili

V idiličnem srednjeveškem mestecu je vzdušje res idilično. Polne tlakovane uličice, ki sicer niso dovoljevale uporabe enega najbolj trendi ženskega atributa, visokih štiklic - zato pa je bilo videti ogromno kiklic - so bile polne krožečih sprehajalk in sprehajalcev, ki so posedali na obzidju in ob njem, od koder se je slikal res že kar kičasto romantičen pogled na bližnjo in daljno okolico. Številni kafiči na prostem, z najrazličnejšo gostinsko ponudbo, pa so razvajali goste. Vse skupaj je bolj spominjalo na dogajanje ob rivi kakšnega mondenega hrvaškega letovišča kot pa na nekakšen filmski festival, ki so ga poimenovali kar filmski Woodstock. Morda nič čudnega, da so hrvaški pisci in kronisti motovunskega dogajanja te vrste rajo krstili v šminkofilmofilie. Očem prijaznim stvarem navkljub je bilo treba najprej v press center, da se okitimo s kartico, ki odpira vsa vrata, razen projekcij filmov, za katere se je bilo treba zagrebsti najmanj uro prej. Jasno, da je bilo ljudstva, organizatorji so jih v petih dneh napovedali več kot 30.000, navkljub več kinodvoranam ter glavnemu prizorišču na mestnem trgu več kot preveč.

Vsak dan je sedma ura zvečer namenjena druženju vseh bolj ali manj pomembnih gostov z bolj ali manj pomembnimi novinarji, da malo pomalicajo ter ob kozarčku malvazije, neke rdečine neznanega imena ali jamnice tudi malce pokramljajo. Narezki in solate iz različnih pašt in riža so čisto pošteno povedano lepše izgledali, kot pa navdihovali brbončice, zato pa je bilo slišati več zanimivih zgodb iz družabnega življenja prejšnjih dni. Največja zvezda festivala, potihem se je sicer govorilo, da naj bi Motovun obiskala tudi Nicole Kidman ter v zadnjem času mega zvezdnik Michael Moore, je bil poleg nominiranke za oskarja, režiserke Agnieszke Holland, in Stephena Daldryja, gotovo vzhajajoča hollywoodska režiserska megazvezda, Paul Thomas Andersson, ki je svojo slavo moral plačati s hudo "morsko" boleznijo, saj so mu prejšnji večer, menda feni, predvsem pa fenice, tako vneto nazdravljali ter mu vsiljevali rujnega, da so ga morali v hotel dobesedno odnesti. Morda je bil Thomasson tudi malce preveč osamljen, saj njegova ljubezen, s katero naj bi celo pričakovala otroka, Milla Jovovich, ni pripotovala v Motovun. No, kot je bilo slišati iz ust informatorjev, pa Andersson ni bil edini, ki si je zjutraj želel, da se sploh ne bi rodil, utrujenost po že dvodnevnem rajanju je bilo mimogrede opaziti tudi med drugimi udeleženci, ki so se vinčka vsaj v zgodnjem večeru še bolj ali manj otepali, kot pa ga zlivali po grlu. Žurka na terasi hotela je bila menda prejšnji dan res huda, rajo pa je do onemoglosti zabaval bend znamenitega Bogdana Diklića ter prijateljev. Duhoviti organizatorji so se zavedali, da bo terasa hotela glavna postaja za rajanje, predvsem za tiste s kartončki okrog vratu, zato so gostje hotela, namesto Svetega pisma, ki so ga nam ponujali v hotelu v dolini, vsakemu, ki je tam spal, na nočno omarico položili tudi čepke za ušesa s priloženimi navodili za uporabo. Menda so kar dobro tesnili. Ostala raja, ki je bila prikrajšana za druženje z zvezdami, pa ni bila prikrajšana za dobro zabavo. Ogromno kafičev je ponujalo lepo zatočišče z različno muziko, od housa, techna do starge jugo rocka in MTV-jevskih uspešnic. Praktično ni bilo nikogar, ki zase ne bi mogel najti prostorčka pod zvezdnatim nebom. Hodilo se je predvsem v krogu. Pravi korzo. Ko si se naveličal enega mesta, si odšel naprej, novim dogodivščinam naproti. Pilo in jedlo se je veliko, navkljub kar zasoljenim cenam. Dva deci točenega piva te je udarilo po žepu za točno deset kun, velika točena favorit brozga je bila ocenjena na 14 kun, tri deci flaša stelle artois pa 16. Kuhana in pečena koruza je bila po deset kun, palačinke po pet, za porcijo čevapov ali ražnjičev ali mešano na žaru pa je bilo treba plačati 20 kun. Tudi restavracije z dobrotami istrske kuhinje so ponujale razne pašte in njoke s tartufi ali divjimi in domačimi živalcami v omaki po ne ravno diskontnih cenah. Vsa prizorišča so bila odprta do jutra, največja masovka ob našem prihodu je bila house-techno veselica na prostem pod palmami in koncert Rade Šerbedžije in Livio Morosin benda. Šerbedžija, ki ko ne brenka na kitaro in ne prepeva, raje igra v kakšnem hollywoodskem filmu, je v avditoriju blestel s kopico oboževalk, na njegove kasnejše ritme, ki jih je prekinjal s pozdravi temu in onemu ter modrovanjem o Krleži pa je, kljub temu da je izzvenel precej penzionersko, tripalo ogromno ljudi. Med vsemi je tako po povsem belem imidžu, z neko hudo mladenko, tudi z nje je odsevala povsem bela oprava, na after partiju ob jugo rock hitih blestel Frano Lasić. V zadnjem času je bolj kot po igri znan, da v svojem zagrebškem lokalu ali pa neki najeti vili v Dubrovniku prireja partije v obvezno zapovedanih belih oblekah, skupaj s "srebrnim" Vladom Kalemberjem pa že dve leti snema neki film. Menda gre žurom bolje kot pa filmu.

Slovensko zastopstvo na festivalu ni bilo ravno množično. Na sporedu je bil tudi samo en slovenski film, Kozoletovi Rezervni deli. Med večtisočglavo množico je bilo izmed "naših" opaziti režiserja Igorja Šterka, ki je povedal, da si na dan ogleda pet filmov, Andreja Košaka, ki je javnosti predstavil svojo sestrico, producenta Daneta Hočevarja in Dunjo Klemenc, Laibachovega Janija Novaka s čedno spremljevalko in guruja slovenske oglaševalske scene ter šefa nadzornega sveta Filmskega sklada Stojana Pelka. Eni so žurali več, drugi manj. Glavni partiji so se vsak večer tako ali tako začenjali šele ob pol dveh, tako da na prve obrise svetlobe ni bilo treba čakati prav dolgo. Čas pa je ob vseh lepih in dobrih stvareh seveda hitro mineval. Zjutraj ob sedmih so sopihajoči avtobusi s prizorišč odvažali nikakor ne zadnje žurofile, ki so se zgubljali v kamp in bližnje ali daljne sobe ter hotele. Prve projekcije so se začenjale ob desetih zjutraj, tako da so se tisti, ki jim je uspelo z žurov pobegniti že prej, lahko mirno pripravili na nov dan. In čeprav je naslednji dan padal dež, se ni nič spremenilo. Korzo je bil poln, sandalce so zamenjali čeveljci, brez petk seveda, frizurce so trpele v vetru ali pod težo kapljic, le open air partija ni bilo, zato pa je bilo toliko bolj veselo v varnem zavetju hotela in drugih kafičev.