Etran Fenitrava (Niger)
ETRAN FINATAWA (Niger)
Festival Druga godba praznuje 25 let. Ob tem zavidljivem jubileju bo Zavod Druga godba predstavil nekaj dogodkov, ki bodo napovedovali osrednji del praznovanja, 25. mednarodni festival Druga godba, ki bo maja prihodnje leto. Prvi takšen izjemen dogodek bo koncert tuareške skupine ETRAN FINATAWA iz Nigra, ki jo po kvaliteti in svetovni odmevnosti lahko postavimo ob bok prav tako tuareški skupini Tinariwen, ki jo je DG že gostila. Etran Finatawa igrajo našpičeno tradicionalno tuareško godbo in na veliki evropski turneji predstavljajo svoj drugi album Desert Crossroads, ki je letos spomladi izšel za cenjeno založbo World Music Network
ZADENITE VSTOPNICO!
Več:
Niger je zahodnoafriška dežela, ki na zgornjem, severne koncu meji na Alžirijo, na jugu pa na Nigerijo. To je bilo tisočletja tranzitno področje in s tem stičišče severno afriške arabske kulture in podsaharskih negroidnih kultur. Zato ne čudi, da tam naletimo na raznoliko kulturno dediščino in da je to glasbeno izjemno bogata dežela. Med drugim je nigerska glasbena produkcija že zaradi svoje geografske lege in sosedov nujno zavezana t. im »saharskemu bluesu«. Tu pa so spet zraven Tuaregi, a ne samo oni. Prav skupina Etran Finatawa dokazuje, da ta ni samo njihova domena, kot bi se zdelo po ponudbi zadnjih let s skupinami Tartit, Tinariwen, Toumast in še kakšno. Etran Finatawa so dragocen dokaz o presegajočih kvalitetah medkulturnega druženja. Glasbeniki, ki so sestavili zdaj že tudi mednarodno izjemno odmevno skupino, ter ustvarili v vseh vidikih presežen glasbeni projekt, so pripadniki dveh nomadskih ljudstev: poleg Tuaregov še po svojem glasbenem izročilu precej drugačnih Wodaabejev. Čeprav so svojo prvo obsežno evropsko koncertno turnejo opravili že poleti leta 2005, ko so tudi posneli gradivo za svoj prvi album, so potem leta 2006 prav z njim postali pravo odkritje v ponudbi zahodnoafriških glasbenih praks. Namreč, po mnenju mnogih je bil album najboljša plošča »saharskega bluesa« v omenjenem letu. Rezultat tega navdušenje je bila tudi nominacija za BBC3 Planet Music Awards med štiri najprodornejše »prihajajoče zvezde« lanskega leta. Da je bilo to navdušenje upravičeno in da nimamo opraviti zgolj s pojavom kratkega trajanja pa so potrdili letos s svojim drugim albumom ter s številnimi izjemnimi koncerti, ki so pospremili njegov izid.
**********************
Wodaabe in Tuaregi si sicer delijo isto okolje, oboji so nomadi in rejci živine - prvi slovijo po posebej cenjeni vrsti goveda, drugo seveda po kamelah; delijo pa si tudi vse težave, ki so jih nomadom prinesli moderni časi. Čeprav ljudstvi že stoletja živita eno poleg drugega, pa sta njuni kulturi zelo različni. Zagotovo tudi zato, ker jezika, ki ju govorijo njuni pripadniki, pripadata dvema povsem različnima jezikovnima skupinama. Tamašek Tuaregov je severno afriškega berberskega izvora, fulfulde Wodaabejev pa je po Zahodni Afriki zelo razširjen jezik ljudstva Fulbe (kot pravijo sami sebi, sicer jih v različnih deželah poznajo pod različnimi imeni: Fula, Fulani, Pulaar, Tukolor). Ne glede na takšne kulturne razlike pa je prav glasbenikom v skupini Etran Finatawa uspelo združiti ustvarjalne moči prav na prepoznavni podlagi obeh tradicij. Še več: to jim je uspelo na način, pri katerem ni nobena prav nič utrpela. Obe sta – čeprav postavljeni v sodoben izrazni kontekst - ohranili svojo jasno prepoznavno identiteto, bistvene poteze svojega značaja. S kombinacijo mnogoglasja ljudstva Wodaabe in sodobnih aranžmajev skladb, s souporabo tradicionalnih glasbil in električnih kitar, doma pa tudi s plesom in navezovanjem na »zdravilsko« poreklo tovrstne glasbene tradicije, ki praviloma vodi v poseben »trans«, pa so razvili prepoznaven lasten izraz. Ta je sicer blizu tistemu, kar v zadnjih letih poznamo pod pogojno oznako »tuareški« oziroma »saharski blues«, a se vseeno opazno loči od do zdaj slišanega. S svojim početjem so nedvomno presegli etnične meje in kulturne predsodke. Po januarja 2004, do kar so skupaj, so zato v svoji domovini zelo hitro postali izjemno popularni, saj so tudi nekakšen simbol medetničnega miru in razumevanja.
Diskografija:
»Introducing …« (World Music Network, 2006)
»Desert Crosroads« (World Music Network, 2008)
Festival Druga godba praznuje 25 let. Ob tem zavidljivem jubileju bo Zavod Druga godba predstavil nekaj dogodkov, ki bodo napovedovali osrednji del praznovanja, 25. mednarodni festival Druga godba, ki bo maja prihodnje leto. Prvi takšen izjemen dogodek bo koncert tuareške skupine ETRAN FINATAWA iz Nigra, ki jo po kvaliteti in svetovni odmevnosti lahko postavimo ob bok prav tako tuareški skupini Tinariwen, ki jo je DG že gostila. Etran Finatawa igrajo našpičeno tradicionalno tuareško godbo in na veliki evropski turneji predstavljajo svoj drugi album Desert Crossroads, ki je letos spomladi izšel za cenjeno založbo World Music Network
ZADENITE VSTOPNICO!
Več:
Niger je zahodnoafriška dežela, ki na zgornjem, severne koncu meji na Alžirijo, na jugu pa na Nigerijo. To je bilo tisočletja tranzitno področje in s tem stičišče severno afriške arabske kulture in podsaharskih negroidnih kultur. Zato ne čudi, da tam naletimo na raznoliko kulturno dediščino in da je to glasbeno izjemno bogata dežela. Med drugim je nigerska glasbena produkcija že zaradi svoje geografske lege in sosedov nujno zavezana t. im »saharskemu bluesu«. Tu pa so spet zraven Tuaregi, a ne samo oni. Prav skupina Etran Finatawa dokazuje, da ta ni samo njihova domena, kot bi se zdelo po ponudbi zadnjih let s skupinami Tartit, Tinariwen, Toumast in še kakšno. Etran Finatawa so dragocen dokaz o presegajočih kvalitetah medkulturnega druženja. Glasbeniki, ki so sestavili zdaj že tudi mednarodno izjemno odmevno skupino, ter ustvarili v vseh vidikih presežen glasbeni projekt, so pripadniki dveh nomadskih ljudstev: poleg Tuaregov še po svojem glasbenem izročilu precej drugačnih Wodaabejev. Čeprav so svojo prvo obsežno evropsko koncertno turnejo opravili že poleti leta 2005, ko so tudi posneli gradivo za svoj prvi album, so potem leta 2006 prav z njim postali pravo odkritje v ponudbi zahodnoafriških glasbenih praks. Namreč, po mnenju mnogih je bil album najboljša plošča »saharskega bluesa« v omenjenem letu. Rezultat tega navdušenje je bila tudi nominacija za BBC3 Planet Music Awards med štiri najprodornejše »prihajajoče zvezde« lanskega leta. Da je bilo to navdušenje upravičeno in da nimamo opraviti zgolj s pojavom kratkega trajanja pa so potrdili letos s svojim drugim albumom ter s številnimi izjemnimi koncerti, ki so pospremili njegov izid.
**********************
Wodaabe in Tuaregi si sicer delijo isto okolje, oboji so nomadi in rejci živine - prvi slovijo po posebej cenjeni vrsti goveda, drugo seveda po kamelah; delijo pa si tudi vse težave, ki so jih nomadom prinesli moderni časi. Čeprav ljudstvi že stoletja živita eno poleg drugega, pa sta njuni kulturi zelo različni. Zagotovo tudi zato, ker jezika, ki ju govorijo njuni pripadniki, pripadata dvema povsem različnima jezikovnima skupinama. Tamašek Tuaregov je severno afriškega berberskega izvora, fulfulde Wodaabejev pa je po Zahodni Afriki zelo razširjen jezik ljudstva Fulbe (kot pravijo sami sebi, sicer jih v različnih deželah poznajo pod različnimi imeni: Fula, Fulani, Pulaar, Tukolor). Ne glede na takšne kulturne razlike pa je prav glasbenikom v skupini Etran Finatawa uspelo združiti ustvarjalne moči prav na prepoznavni podlagi obeh tradicij. Še več: to jim je uspelo na način, pri katerem ni nobena prav nič utrpela. Obe sta – čeprav postavljeni v sodoben izrazni kontekst - ohranili svojo jasno prepoznavno identiteto, bistvene poteze svojega značaja. S kombinacijo mnogoglasja ljudstva Wodaabe in sodobnih aranžmajev skladb, s souporabo tradicionalnih glasbil in električnih kitar, doma pa tudi s plesom in navezovanjem na »zdravilsko« poreklo tovrstne glasbene tradicije, ki praviloma vodi v poseben »trans«, pa so razvili prepoznaven lasten izraz. Ta je sicer blizu tistemu, kar v zadnjih letih poznamo pod pogojno oznako »tuareški« oziroma »saharski blues«, a se vseeno opazno loči od do zdaj slišanega. S svojim početjem so nedvomno presegli etnične meje in kulturne predsodke. Po januarja 2004, do kar so skupaj, so zato v svoji domovini zelo hitro postali izjemno popularni, saj so tudi nekakšen simbol medetničnega miru in razumevanja.
Diskografija:
»Introducing …« (World Music Network, 2006)
»Desert Crosroads« (World Music Network, 2008)
