Nazaj v Prihodnost ~ Formaviva
2390.
Pri nas se leto piše.
Vse drugač je.
Kot otroštvo vse je čisto.
Brat spet brato brat je,
človeštvo znova diha k višku.
Složno in počasi
rasli smo v globino.
Jeben bas iz Roga
nam dajo je širino.
Pod gladino, v osami,
kovali jeklo plemenito.
Vlko smetja - sito fino,
ohranili smo jedro enovito.
Svet odrešen,
končno srečen.
Vsak prisoten,
v svoji glavi poenoten.
A za prestrašeno manjšino
preteklost dela jim skomino.
Preživeto ni le bled spomin.
Eni v klet,
drugi v ambasado,
tretji v Jugoslavijo.
Racionalizirana nostalgija.
Brisanje spomina.
Hinavščina in represija.
Levi, desni.
Pravi, nepravi.
Egocentrizem.
Duši jih po naravi.
Premik naprej -
življenjska vedno muka,
a ko praznuje se,
vsak rad glasno gobec suka.
Vsi pametujejo,
zaobljube si namišljujejo.
Vse bo bolš,
vse bo drugač.
Vsi smo frendi,
fejk na isti klanc.
Jebeš -
za vsakim praznoverjem
na konco ostane sam kozlanje.
2018.
Ista beda.
Isto sranje.
Isti folk.
Zaobljube le še breme,
individuum povišuje se nad pleme.
Zato ne naprej.
Nazaj v prihodnost,
samorastniški naš voz se vleče.
Kdor v ta čas ne sodi,
odprta mu je pot do sreče.
Lizali se bomo.
