NoMeansNo
Po lanskoletnem gostovanju v Ljubljani, nas bo tokrat v celjskem KLjUBu obiskala ena pomembnejših in bolj priljubljenih kanadskih alternativnih zasedb – seveda, to so NoMeansNo. Skupina je lani obhajala natanko četrt stoletja delovanja, zato so ob tej obletnici (pri založbi Wrong) izdali zbirko z naslovom "The People's Choice", sestavljeno iz najbolj zaželenih skladb po izboru njihovih vnetih privržencev. Teh ne manjka tudi v naših predelih, saj se NoMeansNo ustavijo v Sloveniji praviloma na sleherni evropski turneji. Zaradi resnično spoštljivega staža, se zdi skorajšnji nastop v Celju skoraj neverjeten.
NoMeansNo sta osnovala brata John (bobni) in Rob Wright (glas, bas) konec sedemdesetih let. Prvo ploščo sta posnela sama in jo "posvetila" mami, s kitaristom Andyjem Kerrom pa so družno usekali na plošči "Sex Mad" iz leta 1986, ki je vse do danes obveljala za temeljno delo skupine. Z njo je trio padel v objem Biafrove (Dead Kennedys) Alternative Tentacles, založbe, ki jim je utrla pot v širni svet in so ji ostali zvesti celo vrsto let. Prvo neposredno srečanje z NMN v Sloveniji se je pripetilo leta 1988, z razburkanim koncertom v menzi Študentskega naselja v Ljubljani, ko so izvajali žagaški punk s "Sex Mad" ter nekaj daljših, malodane epskih pesmi z mini albuma "The Day Everything Became Nothing". Do izteka osemdesetih let so NMN nadaljevali s progresivnim hardcorom, nemalokrat prepojenim z izvlečki jazza, funka ter hard rocka, in zajedljivimi besedili še na dveh ključnih ploščah, "Small Parts Isolated And Destroyed" ter "Wrong". Na začetku devetdesetih je skupino zapustil Kerr, brata Wright pa sta se začasno preselila na »hokejski« oddelek z nazivom Hanson Brothers. Zatem sta skupaj s preostankom Hansonov najprej posnela zloglasno "Why Do They Call Me Mr. Happyč". Z venomer izbrušenim, razpoznavnim slogom, so NMN napolnili tudi deveti studijski album "No One" izpred petih let, koder so značilni glasbeni razpon morda še najbolje ponazorili z dvema zaporednima priredbama – »Bitches Brew« Milesa Davisa in »Beat On The Brat« »bratov« Ramones. Vzemite ju kakor hočete. Nekaj svoje privlačne robustnosti dolgujejo Tom Holliston, Rob ter John Wright prav gotovo žlahtnemu smislu za humor.
NoMeansNo means again and again. And that's a fine game!
DISKOGRAFIJA:
1984 ; Mama
1987 ; Sex Mad
1988 ; Small Parts Isolated and Destroyed
1989 ; Wrong
1991 ; 0 + 2 = 1
1991 ; Live & Cuddly
1991 ; You Kill Me
1993 ; Why Do They Call Me Mr. Happyč
1994 ; Mr. Right & Mr. Wrong
1995 ; The Worldhood of the World (As Such)
1998 ; Dance of the Headless Bourgeoisie
2000 ; One
2001 ; Generic Shame
2004 ; People's Choice
NoMeansNo sta osnovala brata John (bobni) in Rob Wright (glas, bas) konec sedemdesetih let. Prvo ploščo sta posnela sama in jo "posvetila" mami, s kitaristom Andyjem Kerrom pa so družno usekali na plošči "Sex Mad" iz leta 1986, ki je vse do danes obveljala za temeljno delo skupine. Z njo je trio padel v objem Biafrove (Dead Kennedys) Alternative Tentacles, založbe, ki jim je utrla pot v širni svet in so ji ostali zvesti celo vrsto let. Prvo neposredno srečanje z NMN v Sloveniji se je pripetilo leta 1988, z razburkanim koncertom v menzi Študentskega naselja v Ljubljani, ko so izvajali žagaški punk s "Sex Mad" ter nekaj daljših, malodane epskih pesmi z mini albuma "The Day Everything Became Nothing". Do izteka osemdesetih let so NMN nadaljevali s progresivnim hardcorom, nemalokrat prepojenim z izvlečki jazza, funka ter hard rocka, in zajedljivimi besedili še na dveh ključnih ploščah, "Small Parts Isolated And Destroyed" ter "Wrong". Na začetku devetdesetih je skupino zapustil Kerr, brata Wright pa sta se začasno preselila na »hokejski« oddelek z nazivom Hanson Brothers. Zatem sta skupaj s preostankom Hansonov najprej posnela zloglasno "Why Do They Call Me Mr. Happyč". Z venomer izbrušenim, razpoznavnim slogom, so NMN napolnili tudi deveti studijski album "No One" izpred petih let, koder so značilni glasbeni razpon morda še najbolje ponazorili z dvema zaporednima priredbama – »Bitches Brew« Milesa Davisa in »Beat On The Brat« »bratov« Ramones. Vzemite ju kakor hočete. Nekaj svoje privlačne robustnosti dolgujejo Tom Holliston, Rob ter John Wright prav gotovo žlahtnemu smislu za humor.
NoMeansNo means again and again. And that's a fine game!
DISKOGRAFIJA:
1984 ; Mama
1987 ; Sex Mad
1988 ; Small Parts Isolated and Destroyed
1989 ; Wrong
1991 ; 0 + 2 = 1
1991 ; Live & Cuddly
1991 ; You Kill Me
1993 ; Why Do They Call Me Mr. Happyč
1994 ; Mr. Right & Mr. Wrong
1995 ; The Worldhood of the World (As Such)
1998 ; Dance of the Headless Bourgeoisie
2000 ; One
2001 ; Generic Shame
2004 ; People's Choice
