Plesno-gledališka predstava Brezdno
Avtorica: Bara Kolenc
Koreografija: Bara Kolenc in Borut Bučinel
Avtorska glasba za predstavo: Melodrom
Plešejo: Sabina Schwenner, Radovan Jaušovec, Borut Bučinel, Bara Kolenc
Scenografija, oblikovanje luči: Borut Bučinel
Kostumografija: Suzana Košir
Tehnični vodja: Danilo Pečar
Produkcija: KUD SAMOSVOJ
Koprodukcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA in KUD POZITIV
ODMEVI V čASOPISIH:
.
»Koreografinja in plesalka Bara Kolenc je svoj novi projekt naslovila z etimološkim izpisom besede 'brezno': Brezdno. V soavtorski ekipi z Borutom Bučinelom,, Sabino Schwenner in Radovanom Jaušovcem je ustvarila homogeno in natančno strukturirano plesno-gledališko predstavo.« Rok Vevar, Deloskop 17.6.-23.6. 2004
»V novi plesno-gledališki predstavi Brezdno so gonilni elementi sanje, imaginacija, želja. Je predstava z izrazitim umetniškim, pa tudi ne preveč vsiljivim osebnim pečatom. Redko vidimo tudi domačo predstavo brez plesnih klišejev in praznih tekov. Brezdno je neizprosno resna v temi in dosledna v izvedbi, kar pa ne pomeni, da je dosledno narativna – niti približno: ženska želja, imaginacija, simbolno so vezni členi. Reference lahko segajo visoko iz teorije ali globoko iz avtorice ali vsakega gledalca, kjer tudi predmeti niso zanemarljivi.« Jedrt Jež, TVS 1, Kultura – Odmevi, 9.6. 2004
»Napovedi plesnih predstav v režiji in koreografiji Bare Kolenc v meni vsakokrat prebujajo dobro mero pričakovanja, da bom videla in doživela premišljeno – domišljeno, samosvojo, vsaj toliko koketno kot resno(bno) plesno igro. In običajno se to pričakovanje izpolni – tudi v Brezdnu se je. Scensko dovršeno, simbolno polno, na trenutke bizarno in sporočilno priostreno plesno dejanje z osredotočenostjo uresničijo štirje akterji, plesalci. Razkorak med samotnostjo in nemočjo, ki jo v svojih solističnih delih predstave še posebej izpostavljeno in tudi prepričljivo pooseblja Sabina Schwenner (v osrednji vlogi sanjalke, ženske, ki se s seboj srečuje v svojih pomenljivih sanjah in prestrašenih hrepenenjih), ter na drugi strani klasično dvojino ženska – moški, ki pa je očitno konfliktna, je ena od osi Brezdna. Drugo tematsko plast, nekakšno nosilno ozadje oziroma podlago, predstavlja psihološka resonanca, rahlo do pretežno misteriozno diabolično in angelsko (pred)gibalo človeških notranjih vzgibov ter zunanjih akcij, očitno podprto s scenskimi detajli. Seveda je pri tem treba poudariti, da pri Bari kljub tako imenovanim večnim temam ni klišejev. Brezdno je še ena avtoričina brezkompromisna študija človeške narave in duševnosti. Resnobna, kot so že sami naslovi njenih predstav (spomnimo se samo na prvenec Razobraz), a s slutnjo – rahlo sicer, pa vendar – olajšujoče perspektive, ki pa sega že čez časovno-prostorski rob predstave same in jo ponesemo s seboj.« Irma Plajnšek – Sagadin, Mentor, december 2004
»Brezdno je predstava o podzavestnih željah, o breznu poželenja, trpinčenja, negotovosti ter fizične nadvlade. Na odru gledamo bledo dekle kako sedi in si hladi noge v lavorju, nevrotični tresljaji kažejo na njeno nerealno stanje-pohvalno jo je upodobila Sabina Schwener. Dekle sedi tik pred prosojnim platnom iz tila, ki je napeto in sceno deli na dva dela, na realno sedanjost in sanjave iluzije. Paradižniki- zreli, rdeči in sočni se kotalijo , polnijo usta , so tudi kisli sadeži, ki zlahka puščajo neprijetne madeže. Igra svetlobe in senc predstavi moškega, ta v svojem gibanju odseva prispodobo kuščarja- plazilca. Plazilec dolgega jezika hlasta po plenu, po bledemu dekletu, ji trga nogavice- to plazečo utvaro nizkotnih poželenj oblikuje Borut Bučinel. Dekle bi želelo zaužiti sadež ljubezni, pa kaj ko se ravno tega boji, medtem pa njene misli blodijo po iluzijah strasti. To kar sanja realizira njena dvojnica v rdečem, Bara Kolenc. Scena je polna erotičnega naboja, ki ga redko zasledimo v sodobnih plesnih projektih. Sčasoma se izoblikuje scena v kateri se dekleti neutrudno in dokaj napadalno lepita na moški podobi. Ženski napadi poželenja in potrebe po zaščiti sprožijo prevlado moške fizične moči. Dekleti v njunih rokah delujeta kot dve lutki s katerimi fanta zlahka pometata okrog sebe. Neugodna izkušnja se izkaže kot vzrok dekletovega stanja na samem začetku pred platnom, torej je začetek obenem tudi konec, je posledica predhodnega dejanja. Vsekakor aktualna tematska vsebina.
Poleg paradižnikov, lavorjev in dolgega kuščarjevega jezika se na sceni znajde še satenasta večerna obleka, ki jo v svojem solističnem segmentu obdela Radovan Jaušovec- predmet ali sredstvo preobrazbe , skrita podoba ekshibicionista.« Daliborka Podboj, Večer, 14.6.04
Koreografija: Bara Kolenc in Borut Bučinel
Avtorska glasba za predstavo: Melodrom
Plešejo: Sabina Schwenner, Radovan Jaušovec, Borut Bučinel, Bara Kolenc
Scenografija, oblikovanje luči: Borut Bučinel
Kostumografija: Suzana Košir
Tehnični vodja: Danilo Pečar
Produkcija: KUD SAMOSVOJ
Koprodukcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA in KUD POZITIV
ODMEVI V čASOPISIH:
.
»Koreografinja in plesalka Bara Kolenc je svoj novi projekt naslovila z etimološkim izpisom besede 'brezno': Brezdno. V soavtorski ekipi z Borutom Bučinelom,, Sabino Schwenner in Radovanom Jaušovcem je ustvarila homogeno in natančno strukturirano plesno-gledališko predstavo.« Rok Vevar, Deloskop 17.6.-23.6. 2004
»V novi plesno-gledališki predstavi Brezdno so gonilni elementi sanje, imaginacija, želja. Je predstava z izrazitim umetniškim, pa tudi ne preveč vsiljivim osebnim pečatom. Redko vidimo tudi domačo predstavo brez plesnih klišejev in praznih tekov. Brezdno je neizprosno resna v temi in dosledna v izvedbi, kar pa ne pomeni, da je dosledno narativna – niti približno: ženska želja, imaginacija, simbolno so vezni členi. Reference lahko segajo visoko iz teorije ali globoko iz avtorice ali vsakega gledalca, kjer tudi predmeti niso zanemarljivi.« Jedrt Jež, TVS 1, Kultura – Odmevi, 9.6. 2004
»Napovedi plesnih predstav v režiji in koreografiji Bare Kolenc v meni vsakokrat prebujajo dobro mero pričakovanja, da bom videla in doživela premišljeno – domišljeno, samosvojo, vsaj toliko koketno kot resno(bno) plesno igro. In običajno se to pričakovanje izpolni – tudi v Brezdnu se je. Scensko dovršeno, simbolno polno, na trenutke bizarno in sporočilno priostreno plesno dejanje z osredotočenostjo uresničijo štirje akterji, plesalci. Razkorak med samotnostjo in nemočjo, ki jo v svojih solističnih delih predstave še posebej izpostavljeno in tudi prepričljivo pooseblja Sabina Schwenner (v osrednji vlogi sanjalke, ženske, ki se s seboj srečuje v svojih pomenljivih sanjah in prestrašenih hrepenenjih), ter na drugi strani klasično dvojino ženska – moški, ki pa je očitno konfliktna, je ena od osi Brezdna. Drugo tematsko plast, nekakšno nosilno ozadje oziroma podlago, predstavlja psihološka resonanca, rahlo do pretežno misteriozno diabolično in angelsko (pred)gibalo človeških notranjih vzgibov ter zunanjih akcij, očitno podprto s scenskimi detajli. Seveda je pri tem treba poudariti, da pri Bari kljub tako imenovanim večnim temam ni klišejev. Brezdno je še ena avtoričina brezkompromisna študija človeške narave in duševnosti. Resnobna, kot so že sami naslovi njenih predstav (spomnimo se samo na prvenec Razobraz), a s slutnjo – rahlo sicer, pa vendar – olajšujoče perspektive, ki pa sega že čez časovno-prostorski rob predstave same in jo ponesemo s seboj.« Irma Plajnšek – Sagadin, Mentor, december 2004
»Brezdno je predstava o podzavestnih željah, o breznu poželenja, trpinčenja, negotovosti ter fizične nadvlade. Na odru gledamo bledo dekle kako sedi in si hladi noge v lavorju, nevrotični tresljaji kažejo na njeno nerealno stanje-pohvalno jo je upodobila Sabina Schwener. Dekle sedi tik pred prosojnim platnom iz tila, ki je napeto in sceno deli na dva dela, na realno sedanjost in sanjave iluzije. Paradižniki- zreli, rdeči in sočni se kotalijo , polnijo usta , so tudi kisli sadeži, ki zlahka puščajo neprijetne madeže. Igra svetlobe in senc predstavi moškega, ta v svojem gibanju odseva prispodobo kuščarja- plazilca. Plazilec dolgega jezika hlasta po plenu, po bledemu dekletu, ji trga nogavice- to plazečo utvaro nizkotnih poželenj oblikuje Borut Bučinel. Dekle bi želelo zaužiti sadež ljubezni, pa kaj ko se ravno tega boji, medtem pa njene misli blodijo po iluzijah strasti. To kar sanja realizira njena dvojnica v rdečem, Bara Kolenc. Scena je polna erotičnega naboja, ki ga redko zasledimo v sodobnih plesnih projektih. Sčasoma se izoblikuje scena v kateri se dekleti neutrudno in dokaj napadalno lepita na moški podobi. Ženski napadi poželenja in potrebe po zaščiti sprožijo prevlado moške fizične moči. Dekleti v njunih rokah delujeta kot dve lutki s katerimi fanta zlahka pometata okrog sebe. Neugodna izkušnja se izkaže kot vzrok dekletovega stanja na samem začetku pred platnom, torej je začetek obenem tudi konec, je posledica predhodnega dejanja. Vsekakor aktualna tematska vsebina.
Poleg paradižnikov, lavorjev in dolgega kuščarjevega jezika se na sceni znajde še satenasta večerna obleka, ki jo v svojem solističnem segmentu obdela Radovan Jaušovec- predmet ali sredstvo preobrazbe , skrita podoba ekshibicionista.« Daliborka Podboj, Večer, 14.6.04
